Čisto iskreno povedano, nisem bil nikoli tip človeka, ki bi zaupal v kakšne terapije oziroma bi si resnično mislil, da bi kaj takega pomagalo. Takšno mnenje pa sem sploh imel, ko sem prvič slišal za izraz energijska terapija. Zdelo se mi je, da gre za nekaj precej neotipljivega, skoraj malo mističnega, in zaradi tega nisem jemal resno. Vedno sem bil bolj usmerjen v konkretne rešitve, kjer vidiš jasen razlog in posledico. Zato sem vse skupaj hitro odpisal in si mislil, da to enostavno ni zame. A hkrati sem moral priznati, da o tem sploh nisem vedel prav veliko, saj sem sodil zgolj na podlagi prvega vtisa in mnenj drugih ljudi.

Do tega sem prišel čisto spontano, ko mi je prijateljica razlagala, kako ji je energijska terapija pomagala. Iskreno ji v tistem trenutku nisem verjel niti besede. Ampak ko sem dal to svoje mišljenje malo na stran, sem ji res prisluhnil in začel razmišljati v smeri, da bi energijska terapija morda celo lahko pomagala. Povedala mi je, da ni šlo za čudežno rešitev čez noč, temveč bolj za občutek sproščenosti in notranjega miru, ki ga prej dolgo ni imela. To pa me je začelo zanimati, saj sem tudi sam v tistem obdobju čutil precej stresa zaradi dela in vsakodnevnih obveznosti. Začel sem se spraševati, ali morda obstajajo stvari, ki jih ne moreš ravno izmeriti, pa vseeno vplivajo na počutje.

Skozi to njeno izkušnjo moram reči, da sem na tovrstne reči začel gledati precej drugače kot prej. Zame takrat energijska terapija ni bila več nekaj fantazijskega, temveč sem se resno vprašal, ali lahko to pomaga. Kasneje sem se tudi sam odločil, da poskusim, bolj iz radovednosti kot česa drugega. Najbolj me je presenetilo to, da nisem doživel ničesar nenavadnega, temveč predvsem občutek umirjenosti, ki ga prej nisem pogosto občutil. Danes ne trdim, da je to rešitev za vse, sem pa spoznal, da včasih ni slabo biti odprt za nove stvari. Predvsem pa sem se naučil, da ni vedno pametno nekaj zavrniti, še preden sploh razumeš, za kaj gre.