Bliža se rojstni dan moje drage. S sodelavcem sediva v prijetnem lokalu na kavi in se pogovarjava. O vsem mogočem, od politike, razmer v službi do športa. Vse v glavnem kar nama pade na pamet. Vprašam ga, če ima kakšno idejo za dobro darilo. Pokaže na svojo levico, prekrasna ročna ura. Sploh je ni bilo videt, prekrita je bila z rokavom. Pove, da ima znanca, ki ima prodajalno z nakitom in med drugim prodaja tudi te ročne ure znamke Montblanc.

Oba se nasmejiva ob misli, da bi moja punca nosila uro na roki, saj za vse stvari na tem planetu je za njo telefon. Res za čisto vse. Še malo manjka pa ga uporabljala za mešanje juhe namesto kuhalnice. Pa šalo na stran. Popoldan se odpravim v center mesta poiskat to trgovinico. Z listkom v roki hodim po ulici gor in dol. Ne najdem. Samo lokali, picerija neka trgovina z napisom Montblanc, verjetno kakšna prodajalna planinske opreme si mislim in nasmehnem. Kdo pri hudiču rabi tukaj na nadmorski višini nič metrov planinsko opremo. Vprašam po trgovini v bližnjem lokalu. Natakar z roko pokaže čez cesto na veliko tablo z napisom Montblanc. Pa ja, kaj mu zgledam kot hribolazec. Odmahnem z roko in grem. Pa vseeno se odpravim čez cesto, pogledam v izložbo in glej ga zlomka. V izložbi namesto nahrbtnikov, čelad in cepinov zagledam lepo razstavljene ročne ure in nakit. Stopim v trgovinico in naravnost pred vitrino z ročnimi urami znamke Montblanc. Prijazna prodajalka stopi do mene, se nasmehne in odpre predal z ženskimi modeli. Očitno je sodelavec že najavil moj prihod. Kar nekaj različnih modelov je pred menoj, izbral sem jih pet, ki mislim, da bodo primerni za mojo ljubezen. Še nekaj časa gledam, obračam, razmišljam.

Kupljeno uro prodajalka skrbno spravi v škatlico, položi v vrečko in mi jo da. Doma samo še zavijem v darilni papir, pripnem pentljo, priložim še vrtnico. Darilce pripravljeno. Tako zdaj moja draga hodi v korak s časom z uro Montblanc.

…