Ker imam to navado, da grem vsako jutro pred službo na sprehod, sem to navado ohranila tudi pozimi. Problem pozimi pa je ta, da je zjutraj še tema. Ko sem šla prvič, mi ni bilo prav nič prijetno. Kajti doma sem na hribu in tako so bili moji sprehodi po gozdu. Ne vem zakaj sem se tako počutila. Seveda pridejo tukaj prav ročne svetilke, ampak jaz je še nisem uporabila. Ne vem zakaj, ampak raje sem hodila v temi, kot pa da bi imela svetilko. Tako sem nekaj dni hodila po temi, potem pa sem se odločila, da tako ne gre več. Ugotovila sem, da se na sprehodu v temi ne sprostim. Neprestano gledam okoli sebe in me je strah. 

Zaradi tega sem vedela, da ročne svetilke lahko pridejo še kako prav. Poiskala sem trgovino, kjer prodajajo ročne svetilke in se odločila, da bom šla po eno. To mi bo dalo to sproščenost, ki jo na sprehodu potrebujem. Ne bom hodila na sprehod v strahu. To mi res ne bo prineslo prav nič dobrega. Hotela sem na sprehodu uživati, a dokler je zima, potrebujem svetilko. Skoraj do pol sedmih je tema, jaz pa grem na sprehod ob pol šestih. Potem veste, kakšna tema je še. Čeprav imam zraven sebe kužka, se ne počutim sproščeno. 

Ko sem si kupila svetilko in šla naslednji dan z njo na sprehod, sem šele videla, kako prav pridejo ročne svetilke. Resnično sem se počutila čisto drugače. Nič več me ni bilo strah, ker sem si osvetlila pot in sem točno videla kam grem. Pot mi je sicer bila znana, ampak nikoli nisi vedel, če ti kdo prihaja nasprosti. Sedaj sem to vedela, ker sem imela svetilko. Danes pozimi na sprehod ne grem brez ročne svetilke. Zelo sem se navadila nanjo, ker mi daje občutek varnosti.